Božični čas je čas zimskega solsticija, ko se dan postopoma začne daljšati, zato so ga v številnih delih Evrope praznovali že pred prihodom krščanstva. Prižigali so kresove, pletli zimzelene venčke in pripravljali posebne jedi. Določene navade so se prepletle s krščanskimi nauki in običaji in božič še danes ostaja verski praznik, ko se kristjani spominjajo rojstva Jezusa Kristusa. Vseeno pa božič nemalokrat praznujejo tudi tisti, ki se ne opredeljujejo kot verni.
Tako se je oblikovala tradicija, da ljudje božič preživljajo v družinskem krogu. Na božični večer so družine preživele ob molitvah ob jaslicah in petju božičnih pesmi ter obiskovale polnočnice.
Božič je že od nekdaj spremljalo obdarovanje otrok, a darila so bila skromna – suho sadje, oreščki in skromne malenkosti. Po tradiciji je darila prinesel Jezušček. Obdarovanje odraslih se je pojavilo med vojnama, v mestnih okoljih.
Jaslice so v slovenske cerkve prišle v 17. stoletju. V meščanske domove so se tovrstni prizori Jezusovega rojstva razširili na prehodu iz 19. v 20. stoletje, v podeželskih hišah pa so se pojavile približno v času prve svetovne vojne.
Za božič seveda ni smela manjkati praznična hrana. Glavna božična praznična jed je bil poprtnik oz. božični kruh. Navadno so si s testenimi kitami in ptički okrašen kruh iz bele moke, masla in mleka privoščili na božični dan. Svoje mesto na božični mizi pa ima po slovenski tradiciji tudi potica.
Obiskovanje sorodnikov je bilo na vrsti šele 26. decembra, saj je veljalo, da obiski na božični dan v obiskano hišo prinašajo nesrečo.
Tradicije so se v določeni meri ohranile, nekatere so se nekoliko spremenile ali dopolnile. Danes pa marsikdo v božičnem času ustvarja tudi nove navade, ki bodo šele postale družinske tradicije.